Svet med nebom in zemljo

Kot majhna deklica nisem sanjala o psih, kot večina. Privlačile so me predvsem druge domače živali – krave, konji, pujsi … velika praksa torej in veterinarsko delo. Moja mama je več kot dve desetletji delala na Veterinarski postaji Slovenj Gradec, mi pa smo živeli v isti stavbi, samo nadstropje nad ambulantami. V tak svet sem bila nekako vzgojena – v svet živali, dela in skrbi zanje. Tam sem preživela večji del svojega otroštva in najstništva.

Pred vpisom na biotehniško šolo se je zgodilo nekaj, kar je mojo pot precej preusmerilo. Razvila sem močno alergijo na mačjo slino in dlako, zato sem morala idejo o veterinarskem poklicu opustiti. Šolanje sem nadaljevala v Mariboru v oblikovni smeri, kasneje pa pot nadaljevala na področju okoljevarstva.

Svojega prvega psa, popolnoma svojega, sem si »prislužila« pri desetih letih. Vzgoje sem se lotila sama. Takrat še ni bilo šol s pozitivno motivacijo, klasično šolanje z zatezno ovratnico pa mojim staršem ni ustrezalo. Zato sem se znašla po svoje – s spodbudo, jasnimi mejami, priboljški in domišljijo, ki jo ima otrok. Luna je bila nekaj res posebnega, nekaj med nebom in zemljo. Bi danes kaj spremenila? Ne. Ker potem ne bi bila tukaj, kjer sem.

Nekje vmes med šolanjem, študijem in delom v večjem podjetju sem se spogledovala tudi z delom v videoprodukciji in tako na snemalnem dnevu spoznala svojega partnerja, očeta najinih otrok. Leta 2019 sem rodila prvega otroka. Dva dni pred mojim rojstnim dnem istega leta pa sem se morala posloviti od Lune. Glava bi še, a njeno telo ni več zmoglo. Bila je moja prva velika izkušnja z izgubo lastnega psa.

V naslednjih letih sta se nam pridružila še dva otroka. Vedela sem, da si novega psa želim, vendar tudi, da še ni pravi čas. Mladič bi si zaslužil mojo pozornost, ki mu je takrat preprosto nisem mogla dati. Ko je naša najmlajša postala bolj samozavestna in ni bila več ves čas prilepljena name, pa sem začutila, da je čas.

Vedno sem verjela, da če si nekaj želiš, se na to pripraviš. Zato sem se na prihod psa pripravila resno. Izbrali smo mojo sanjsko pasmo, Lagotto Romagnolo, ki sem jo spoznala že v času srednje šole v Italiji. Dve leti sem iskala pravega vzreditelja in junija 2024 se je na Vrhniki skotil Atlas. K nam je prišel na moj rojstni dan.

Na prihod psa sem se pripravila z branjem, spletnimi tečaji in iskanjem šole, katere način dela bi mi zares ustrezal. Najbolj me je pritegnila pozitivna motivacija. Izbrala sem šolo v Ljubljani, čeprav je to pomenilo 80 kilometrov vožnje v eno smer, dvakrat tedensko.

Z Atlasom sem opravila vse tri stopnje tečaja, prav tako njihov končni izpit in tudi BH-VT izpit po programu Kinološke zveze Slovenije nama ni ušel. Kmalu za tem se nam je pridružila še Vista. Tudi z njo sem opravila vse tri stopnje šolanja, hkrati pa sem se v isti šoli uvajala v delo inštruktorja.

Pot se je nato nekoliko nepričakovano obrnila. Ker naše poti niso našle skupnega imenovalca, se je odprla možnost, da ustvarim nekaj svojega. Terra Mundus.

Kinologija me je v resnici zanimala že zelo dolgo. Kot otrok sem se s svojo Luno skrivala po koruzi in med starimi kozolci ter sanjala, da bova nekoč reševalni tim. Danes to otroško željo živim skozi delo v Enoti reševalnih psov, kamor na treninge hodim z obema kužkoma. Reševanje je danes moj dragocen in izpolnjujoč hobi. Terra Mundus pa je nekaj drugega – hobi, ki sem ga spremenila v svoj posel. Danes čutim, da je moje poslanstvo delo z ljudmi, psi in odnosi med njimi. Pomagati ljudem razumeti njihove pse, jih opremiti z znanjem in jim pokazati, da trening ni cilj, ampak orodje za nekaj veliko pomembnejšega. Za odgovoren in kakovosten odnos med človekom in psom.

In prav tam sem danes. Dobrodošli v moj Terra Mundus, svet med zemljo in nebom z razumevanjem in spoštovanjem do živih bitij.